Esperanto, mar delo Boga ?

Kriteriji

Tisti, ki se skuša vzpenjati navzgor k Bogu, sreča na tej poti vrsto najbolj različnih skušnjav in optičnih prevar. Na srečo imamo dovolj kriterijev za razlikovanje tega, kar je Božje, od zavajanja, ki nas ustavlja ali spodbuja k zlu. Če prihaja kaka stvar od Boga, nikoli ne bo samo snovna. Teži k ljubezni, spoštovanju, sporazumevanju. Ne išče pristanka snobov in mogočnikov, a ponižnim daje globoke radosti, ki koreninijo bolj v „biti” kakor „imeti”. Izžarevanje take stvari povzročajo njene notranje kvalitete in ne zunanja ureditev. Do konca stroga je, brez pomanjkljivosti soglasna sama v sebi, pa vendar ustvarja ozračje srčne mehkobe. Premaguje ovire in sovražnike, ne da bi kdaj koli uporabljala nasilje ali stiskanje. Je diskretna. Preprosta in skromna, se izkazuje učinkovita v svojem boju, ne da bi kdaj koli bila cenena rešitev: nujno zahteva naprezanje moči.

Izvir in izoblikovanje

Esperanto tem kriterijem ustreza. Rodilo ga je trpljenje otroka, trpljenje v soočenju s sovraštvom in nestrpnostjo, ki sta vrela v štirih narodnih skupnostih, ki so v šestdesetih letih devetnajstega stoletja sestavljale prebivalstvo Bjalistoka: Poljakov, Judov, Rusov in Nemcev. Štirje jeziki, štirje pravopisi, štiri braneča se občutja vzvišenosti, štiri verstva, štirje izvori sovražnosti so križali dušo mladega Zamenhofa, in skozi to trpljenje je prišel navdih.

Njegov cilj: omogočiti posameznim skupnostim, kulturno ločenim, da se med seboj sporazumevajo in pri tem ohranjajo lastno identiteto, jezik in dostojanstvo. Sredstvo: posredujoči jezik, tako dobro usklajen s psihonevrološkimi zakonitostmi spontanega izražanja, da je sam hkrati veliko bolj preprost in veliko bogatejši kakor pa posamezni etnični jeziki. Njegova genialna zamisel: da predlaga človeštvu ne povsem izgotovljen jezik, temveč zarodek, koncipiran tako, da se naravno razvija naprej pod vplivom rabe. Zamenhof pošlje v svet poganjek, zelo živ, kajpada, a tak, da lahko postane živahna rastlina samo, če najde ugodna tla, ki ga bodo hranila s svojimi snovmi. Skromen, kakor je, zaupa v življenje in se predstavi kot dr. Esperanto, „doktor, ki upa”.

S človeškega vidika „mednarodni jezik dr. Esperanta” ni imel za uspeh nikakršne možnosti. Prvo brošuro so zavrnili vsi založniki, avtor jo je moral objaviti na lastne stroške. Bil je reven in neznan človek, živeč v provincialnem mestecu v odročni deželi v času (1887), ko je vse, kar je moglo biti vredno kake pozornosti, prihajalo iz Pariza. Intelektualci, tudi če so si ogledali ta projekt, so ga imeli za smešnega. Tega jezika ni podpirala nobena država, nobeno politično gibanje, nikaka trgovska družba, nikaka prestižna akademija, znanstvena ali literarna, noben finančni vir. Nikomur ni prinesel finančnega dobička. Pogosto je bil prepovedan, njegovi uporabniki pa preganjani (od carja, Stalina, Hitlerja, Salazarja, Kim Il Sunga...). Pred Goljatom, kakor je bila to francoščina v letu 1900 ali kakor angleščina v letu 2000, kaj bi mogel vendar narediti ta mali David, ves ubog, za vselej odločen, da ne uporabi nasilja?

Klica pa je vendar našla ugodna tla za rast in dozorevanje. Že v letu 1902 so bile na seznamu naslovov pripadnikov Island, Kitajska, Brazilija, Turčija, Mongolija, Madagaskar (neki g. Ravelojaona, torej ne Evropejec) in številne druge države, četudi ni mogoče prav razumeti, kako se je mogel tako naglo razširjati. V rabi se je ta komunikacijski zarodek preobrazil v živ jezik, ki je sčasoma rojeval lastno kulturo in njene pesnike, zgodovinarje, šancone, tradicije itd. Z diskretnostjo, značilno za vsako pristno duhovno delo, nič zaskrbljen za ironijo bombastnih kritikov, je čez čas prekrival svet z le malo vidnimi, a kar se da močnimi mrežami prijateljstva, solidarnosti in konkretnim idealom. Te mreže so se neprestano razraščale. Njihova rast, počasna, a trajna, pričuje, kako esperanto ustreza neki potrebi. Gotovo, delno gre za težnjo po jezikovni svobodi in ustvarjalnosti. Toda, ali ne tudi za hrepenenje, da bi srečali drugega povsem brez pregrad? Kdo pravi, da želja, da se čutiš na isti ravni s tistim, ki prihaja od drugod, ne bi bila veliko močnejša kakor pa si to predstavljajo jezikoslovci, politiki in prodajalci angleščine?

Strogost in svoboda

V esperantu se človek dobro počuti, ker je svoboden: pozornost je zbrana samo na tem, kar hoče človek povedati, ne pa, kakor pri drugih jezikih, ob formalnih komplikacijah. Da esperanto nima samovoljnih prisil, ki sicer neprestano motijo gladko izražanje v drugih jezikih, izhaja iz absolutne strogosti nekaj njegovih pravil. Tako nikomur ni treba biti v dvomih, ali prav izgovarja. Nikoli se ni treba motiti v izražanju množine, v pravilnem poudarku ali v pravilnem sklonu. Nikoli se ni treba motiti pri izpeljevanju besede iz kake že znane besede. Izjem ni. Ta gotovost poraja občutek varnosti brez primerjave v drugih jezikih. Esperanto tako presega nasprotje med strogostjo in svobodo. Prav tako presega nasprotje med racionalnostjo in občutji. Saj je prav popolna koherentnost v tem jeziku, njegova racionalnost tisti dejavnik, ki omogoča esperantsko govorečemu, da svoja občutja izrazi povsem spontano in niansirano. Velik je kontrast med njim in drugimi jeziki, ki jih uporabljajo za sporazumevanje med posameznimi kulturami, kjer je čustveno izražanje ovirano od številnih slovničnih izjem in leksičnih absurdov, ki motijo gladek tek ubeseditve.

Ozračje in način mišljenja

Za shode, ki so organizirani v esperantu, je splošno značilno toplo in veselo ozračje, v katerem človek začuti sprejetost, dobi vtis planetarnega bratstva, spoštovanja do drugih, kakršni ti so. To občutje srečanja na globoki ravni med osebami povsem različnega izvora je značilno za esperantski svet. Pri vsakem drugem medkulturnem srečanju že izbira privilegiranega jezika zapira vrata številnim, ovira del prisotnih in med vsemi vzpostavlja filter te ali one kulture, ki ovira neposreden dialog od duše do duše.

Ker prakticiranje esperanta osvobaja od etničnega ali razrednega pogojevanja, kakor ga ustvarja nacionalno in socialno okolje, je v njem prisoten nekak specifičen človeški pogled na obstoj, kakor ga sicer ne najdemo v drugih okoljih. Paradoksno je, da hkrati bolje omogoča, da visoko cenimo lokalne korenine, individualno utelešanje v določenih koordinatah prostora in časa, ko hkrati odstranjuje občutke nadrejenosti ali podrejenosti, ki se tako pogosto vežejo na etnično ali socialno identiteto. Po vsem svetu je esperanto jezik, v katerega prevajajo največ pesmi. To zanimivo prevajalsko delo pojasnjuje dvoje dejstev: ljudje imajo radi svojo kulturo, ljubezen pa se hoče razdajati drugim. Domačini bi tako radi naredili svojo domačo kulturo širše znano in z drugimi delili svoja kulturna bogastva.

Naravno delovanje

Kakor vsak drug jezik je esperanto sad človekove jezikovne ustvarjalnosti. S psihološkega vidika je bolj naraven kakor pa večina drugih jezikov. Dejstvo, da je v angleščini napak reči foots („noge” - reči je treba nepravilno feet) ali I comed („sem prišel” - prav: I came) ali v francoščini si j'aurais („če bi imel”, prav: si j'avais) ali les chevals (konji”, namesto les chevaux), nima prav nič opraviti z naravo. Vsi otroci, čisto naravno, na začetku uporabljajo prav te oblike. Enako bi lahko rekli za človeka s tujim jezikom, ki reče v svoji angleščini I hardly worked in meni, da je rekel „trdo sem delal”, ko je v resnici vendar rekel „sem komaj kaj delal”; prislov dela iz refleksa, ki ga je vanj vsadila narava. Podobno dela ogromno francosko govorečih, ki rečejo irrésolvable („netopljiv”) namesto insoluble. Nič drugega ne delajo, kakor pa, da aplicirajo program, ki ga je gospa Narava vrezala v njihove možgane. V angleščini, v francoščini povzroči ta naravna težnja napako; v esperantu ima za posledico pravilno obliko: pena > pene; ne eblas solvi > ne-solv-ebla.

Dejstvo, da štirileten dvojezičen otrok z esperantom in francoščino pravilno govori esperanto in še zelo nepopolno francoščino, je odličen dokaz za to, da jezik, ki se je razvil na osnovi Zamenhofovega projekta, ne vsebuje nič protinaravnega, prav nasprotno od klevete, ki jo tako pogosto ponavljajo. Sicer pa, kako bi si bilo mogoče razložiti, da dosega povprečen odrasli po šestih mesecih v esperantu izrazno zmožnost, kakršno bi v tujem jeziku dosegel šele v šestih letih, če jezik ne bi zelo zvesto sledil naravnim zakonitostim izražanja misli? Kar koli že utegnejo govoriti nasprotniki, velja, da je esperanto naraven jezik.

Sklep

Babilonska zgodba nam kaže razdeljenost človeštva v sovražne skupine, ki se zapirajo druga pred drugo. Prav nasprotno pa esperanto, tak, kakršnega je mogoče doživeti do danes, (1) predlaga lahek, prijeten, radosten prehod skozi zidove, za katere so se ukopali narodi. Mladi ljudje, otroci, ženske, moški, preprosti ročni delavci, univerzitetno izobraženi (esperantsko prebivalstvo šteje kakih deset nobelovcev) v ohranjanju lastnih posebnosti in korenin, dialogizira na nivoju posebej globokem ob srečanjih, kjer nihče nikoli ne vsiljuje svojega jezika, torej tudi svojega načina mišljenja, in tako v tem svetu nihče nikoli nima občutka, da bi bil tu tujec.

Pomenljivo je, da izrekajo negativne sodbe o esperantu samo osebe, ki z njim nimajo lastnih izkušenj. Duhovno bogastvo, ki ga nosi s seboj esperantski jezikovni pristop ljudem z drugo kulturo, terja realizem in ponižnost. Biti realen: samo realisti vedo, kako nobenega tujega jezika ni mogoče uporabljati na nivoju dovršenosti in niansiranega občutja, kar je nujno, če hočemo doživljati človeško medsrčno srečavanje v najbolj resničnem smislu te besede. Biti ponižen: če se ne odpovemo predsodkom in pretenzijam, ki si jih često prisvaja človeški intelekt, da lahko sodimo preden bi se soočili z dejstvi, ne moremo imeti koristi od predlaganega bogastva; dostopno je vendar samo tistemu, ki je - v ponižnosti - zmožen razlikovanja med tem, česar ne ve od tega, kar dejansko pozna.

Kdor bo pristopil k sociolingvističnemu fenomenu „esperanto” v duhovni perspektivi, ta bo nujno ugotovil, da je bil Zamenhof navdihnjen od zgoraj, dejansko z zelo visokega, in da je tudi tiste, ki so na osnovi njegovega dela prispevali h kovanju tega jezika, živega in barvitega, kakršen esperanto sedaj je, navdihoval Duh.

Kaj ni čudno, kako naključnost svobodnega kombiniranja besednih elementov v esperantu naredi, da pomeni amen v tem jeziku „v smeri ljubezni” (am-, -en); da dialogo, pisano narazen, pomeni dia logo (Božja privlačnost); ali, ko je Jezus rekel, da je „la vojo, la vero, la vivo” (pot, resnica in življenje, Jn 14, 6) to sestavlja v esperantu formulo, pri kateri aliteracije in ritem (2) dajejo stopice izvirnega stavka iz originalov, tako da se prevedene zdijo kakor aramejska, hebrejska, grška in latinska verzija?

____________
1. Informacije: www.esperanto.net, www.esperanto-panorama.net. Pasporta Servo: http://www.pasportaservo.org/
2. Poudarek besed je vedno na predzadnjem zlogu.

(Iz esperanta prevedel Vinko Ošlak)