Odgovor na izjavo ministra
za notranje zadeve britanske vlade

Kot psihoterapevt, specializiran za interkulturne probleme, sem se zgrozil, ko sem prebral, kako g. David Blunkett, minister za notranje zadeve v britanski vladi, meni, da dejstvo, da kdo ne govori anglečko znotraj svoje družine, povzroča pri priseljencih shizofrene prelome. Dejansko pa je za psihično zdravje družine veliko bolj pomembno, da bi vsi lahko govorili svoj materni jezik ali jezik, v katerem se jim misel spontano niza v besede v trenutku, ko govorijo. Siliti priseljence, da bi se odpovedali svojemu jeziku, pomeni oropati jih podpore njihove lastne kulture in občutka identitete; tako bi ustvarjali izkoreninjence, in znano je, da so izkoreninjenci bolj kakor drugi ljudje nagnjeni k agresivnemu ali deviantnemu vedenju. Nastopi g. Blunketta izpričujejo nedovzetnost za kulturne in jezikovne probleme, ki je vse pogostejša pri angleško govorečih osebah. Spominjajo na trditev, ki jo je izrekel g. Hervéju de Buffonu neki ameriški senator: „Na svetu je 6000 jezikov, to je 5999 preveč, angleščina je dovolj.” Materinščina je vendar osnova vsega poznejšega kulturnega razvoja.

To je temelj, na katerem se razvijajo psihične zmožnosti, svetovni nazor, občutek bivanja. Zavreči ga, bi pomenilo reči taki osebi: „Nisi to, kar bi moral biti, pozabi, kaj si, postani, kar smo mi.” To bi bil duševni umor. Po drugi strani pa, nagnjenost k zavrnitvi dvojezičnosti, vse pogostejša pri angleško govorečih ljudstvih, vodi v okrnitev zavesti. V reliefu vidimo samo, če dobro deluje oboje oči. Podobno globlje razume stvari le človek, ki jih lahko premisli iz dveh jezikovnih osi. Oropati svoje prebivalstvo dvostranskega (stereo) pogleda, kakor ga uživajo dvojezične osebe, se države angleškega jezika zapirajo v način mišljenja, ki dela državljane nezmožne razumeti drugačne družbe drugačnih tipov. Čez čas, to bi se lahko izkazalo za toliko bolj obžalovanja vredno, saj obstaja preprosto, hitro in ceneno sredstvo za razširitev dvojezičnosti, ki omogoča gledanje sveta, ki ni centrirano v samega sebe: dvojezičnost materinščine in esperanta. Vsak pošten znanstveni raziskovalec se bo lahko prepričal, da je to sredstvo že realno dokazalo svojo vrednost.

(Prevedel iz esperanta Vinko Ošlak)

CLAUDE PIRON

Švicarski psiholog, rojen l. 1931 v Namurju, z velikim interesom za jezike, diplomant prevajalske akademije ženevske univerze, prevajalec pri OZN v New Yorku med francoščino, angleščino, španščino in ruščino. Eden največjih živečih esperantskih pisateljev in mislecev. Osem let je deloval pri Svetovni zdravstveni organizaciji v vzhodni Aziji in Afriki. Šolan kot psihoanalitik in psihoterapevt je odprl svojo psihoterapevtsko prakso leta 1969 v ženevskem območju. Poučeval na psihološkem in vzgojnoznanstvenem oddelku ženevske univerze do upokojitve l. 1994. Njegovo delo "Le défi des langues" (Jezikovni izziv), ki je nekakšna psihoanaliza mednarodne komunikacije, je izšla pri založbi L'Harmattan v Parizu. V esperantu je objavil osem romanov, več zbirk novel, pesniško zbirko in kaseto z lastnimi šansoni. Ob tem je kot samostojni avtor ali v soavtorstvu izdal še tri francoske knjige na psihološke teme. Med esperantološkimi knjigami je njegovo najbolj znano delo, ki je bilo tudi večkrat ponatisnjeno La Bona Lingvo (Dobri jezik), kjer se zavzema za preprost in jasen stil v esperantskem pisanju in zoper neologistična pretiravanja, ki so v današnji esperantski publicistiki modni pojav.