Več odgovorov za tiste,
ki dvomite o Esperantu
Vsebina
1. "Esperanto ima svoje korenine v vzhodnem kulturnem področju in je s svojim Temeljem togo vezan na to kulturo, kakršna je bila v 19. stoletju."
2. "To tudi opredeljuje meje njene nevtralnosti, pravičnostii , demokratičnosti in pripravnost v sedanjem svetu".
3. "Ni več pripravna naprimer njena patrierhalna struktura."
4. "Ali bi ne bilo bolje ustvariti nov bolj pravičen jezik za mednarodno sporazumevanje?"
1. "Esperanto ima svoje korenine v vzhodnem kulturnem področju in je s svojim Temeljem togo vezan na to kulturo, kakršna je bila v 19. stoletju."
Zagotovo je zveza med realno, konkretni uporabi Esperanta in Fundamento, toda ta zveza sploh ni toga. 95 od sto uporabnikov Esperanta ne pozna Temelja in se jim žvižga zanj, Temelj ima majhen vpliv, kakor se vidi, če se raziskuje razvoj jezika. Njegov vpliv je jedernato nenaravnost, naprimer z učbeniki in slovnicami, ki so jih v večjem delu spisali ljudje, ki so dobro spoznani s Temeljem.
Res je, Esperanto ima korene v vzhodnem kulturnem okolju. Ali bolj natančno v vzhodno-evropskih: vzhodnost je čisto "oblečena", zunanja, pojavljena. Po mojem videnju je Esperanto v odnosu do svojih evropskih korenov podoben tistemu haitsko kreolskemu glede njegovih korenov v francoskem jeziku. Čeprav je skoraj vsa haitska besedna zaloga korenov v hindoevropskih jezikih, pa dejanski jezik ni strukturno hindoevropski. Velika rezlika je med koreninami in doraslo rastlino.
Med oslalim je Zamenhof jasno in pravilno rekel, da je predlagal jezik, ki ni sestavljen po evropske vzorcu. Poglejte, kaj je rekel v Unua Libro - "Prvi Knjigi":
"... vsaka beseda se najde vedno in samo v eni stalni obliki, imanovana v tisti obliki, v kateri je bila tiskana v slovarju. Druge slovnične oblike, medsebojno v odnosu med besedami itd. so izražene z združitvijo nespremenjenih besed. Toda ker je podobna zgradba jezika popolnoma tuja za evropska ljudstva in jih navaja, da bi bili za njih težki, zato sem v celoti preoblikoval to razčlenitev jezika v duhu evropskih jezikov, tako, da če se kdo uči mojega jezika po učbeniku, ne prebraje predhodno predgovor (ki je za učenca povsem brezpotreben) niti ne predpostavlja, da se zgradba tega jezika v čem razlikuje od zgradbe njegovega očetovega jezika."
Potem razlaga, da se fratino sestoji iz treh BESED: frat, in in o. To je tipično kitajski način upoštevanja zadeve. Iz citiranega besedila jasno izhaja, da je Zamenhof namenoma izdelal neevropski jezik z vsemi potezami tako imenovanega izoliranega jezika. Reči: "druge slovnične oblike, medsebojno v odnosu med besedami itd. so izražene z združitvijo nespremenjenih besed" je opredelitev pogoja za izoliran jezik.
Verjetno se boste čudili, da so bili ti jezikovni elementi kakor so o in in za Zamenhofa besede. Po mojem mišljenju je Zamenhof uporabil te izraze, da bi povdaril, da je jezik sestavljen iz nespremenljivih blokov (delov), ki jih je možno dodati k drugim delom, brez da bi se spremenila oblika znotraj sestave katerega koli sestavljenega dela (te spremembe pa so pogoste v vzhodnih jezikih, kakor v angleščini: "foot > feet"; "come > came"). Moj vtis je, da je videl opis kitajskega jezika s primeri, da je takšna jezikovna zgradba imela veliko prednosti, po eni strani zaradi odlične pravilnosti in po drugi strani zaradi lahkotnosti, s katero omogoča izraziti zapletene strukture pri združevanju preprostih besed. No, v devetnajstem stoletju, so bila besedila o kitajskem jeziku, temelječa na pisavi brez upoštevanja govornega jezika, v glavnem so uporabili izraz "beseda", kadar se je dejansko nanašalo na osnovne nespremenljive dele, iz katerih je jezik sestavljen. Danes takšne bloke imenujejo "morfem".
Dejansko duh Esperanta v celoti ni Evropski. V nobenem Evropskem jeziku ni možno ubesediti enake misli za tako neenake stavke, kakor li iris kongreson trajne, kongresen li trajnis, li iris al la kongreso per trajno, pertrajne li veturis kongresen,li trajne alkongresis, itd. To izrazno možnost je zakrivilo dejstvo, da so morfemi popolnoma brez spremembni in brezmejno kombinacijski, poteza, katero Esperanto deli s kitajskim jezikom. Upoštevanja vreden razvoj jezika je prispeval - preko mnogih Madžarov v času "Budimpeštovske struje" - mnogih Kitajcev, Japoncev in Korejcev. Ubeseditev kakor la nova ponto longas unu kilometron, ali Unesko ree rezolucias favore al Esperanto, najdene v Kitajskih Esperantskih publikacijah, sploh ne odgovarjajo pametnim in jezikovnim navadam vzhodnega kulturnega območja. Celo v angleščini, v kateri se z lahkoto tvori v glagolsko obliko samostalnike in v samostalniško obliko glagole, ne morejo uporabiti strukture "longa" ali "rezolucio" glagolsko.
Po mojem vedenju se samo v Esperantu "Konfucijski" šriri besedni opomin k očetom in sinovom, igra dobro svojo vlogo v družini je možno prevesti dobesedno, no štiribesedno, s podobno poetično in natančno obliko kakor v kitajskem originalu: Patro patru, filu fil'. Sam prevod, ki sem ga našel v angleščini je Let the fathers be fathers and the sons sons. V francoščini: Que le père agisse en père, le fils en fils. Ti so mnogo bolj oddaljeni od originala kot esperantski prevod, ne samo po obliki, ampak tudi smiselno: so zelo natančni. Ta preprosti primer kaže, da ga evropski koreni jezika ne motijo v njegovem delovanju z orodjem znotraj kulture.
2. "To tudi opredeljuje meje njene nevtralnosti, pravičnostii , demokratičnosti in pripravnost v sedanjem svetu".
Ja res, povsem zagotovo so kakovosti Esperanta omejene. Nihče si ne jemlje pravice, da je popolno sredstvo za mednarodno združevanje. Esperantisti so pozorni samo o tem, da je v sedanji situaciji najmanj najslabši ali najmanj neprimeren. Ni popolnoma nevtralen, popolnoma pravičen, popolnoma demokratičen, popolnoma primeren. Toda če se odrečejo hrepenenju po nečem popolnem in realno sprejemajo, da je na tem planetu vse nepopolno, morajo sklepati, da je Esperanto relativno - vendar le po veliki meri - najboljše združevalno sredstvo po mednarodni lestvici po teh kriterijih. Če ga zavračajo zaradi te pomanjkljivosti, popolnosti, kaj ostane? Oni so obsodili uporabo celo manj pripravnih sistemov! Ali si nekdo jemlje pravico, da je angleški, na primer bolj nevtralen, bolj pravičen, bolj demokratičen in bolj primeren? Če da, bi želel videti, s katerimi argumenti in dejstvi oni branijo to gledišče.
Če se razume v realnosti, na kakšen način se v sedanjem času razvija (ali poskuša razviti) jezikovno, v pogledu med pripadniki različno govorečih, ugotovijo, da je v glavnem sedem položajev:
1. popolna nezmožnost komunicirati;
2. minimalna izguba govora - tipičnega komuniciranja (jeclanje, sekanje besed, napačna uporaba izgovorjave slabo obvladanje jezika s poskusom pojasnitve s kretnjami, obraznim izražanjem (mimiko), itd.);
3. "polomljena angleščina" (od minimalne sposobnosti v 2 do najboljše sposobnosti v 3 je celotna skala stopenj učinkovitosti);
4. dober, visoki nivo angleščine;
5. uporaba neangleškega jezika več ali manj dobro obvladanje sporazumevajočih (vzrok pogosto v Afriki);
6. sočasno interpretiranje in prevajanje;
7. Esperanto.
Primerjajte v praksi teh sedem načinov prihajajoč k mednarodnemu jezikovnemu sporazumevanju in ugotovili boste, da glede na nevtralnost, pravičnost, demokratičnost in pripravnost, Esperanto daleč presega vse druge.
*Ni v popolnosti nevtralen, toda bolj je nevtralen kakor angleščina in drugi narodni jeziki, nobeden izmed njih ni svoboden političnih in ekonomskih ali narodnih interesov.
*Ni popolnoma zmožen, toda, po moji izkušnji o različnih sistemih medkulturnega in mednarodnega sporzumevanja, je najmanj nezmožen od drugih, v glavnem od angleščine, katere njena nenatančnost, nevezljivost in izgovorjava, težka za večino izmed ljudstev, deluje slabo prilagojena, glede na nalogo olajšati medkulturno sporazumevanje.
*Ni popolnoma pravičen: za dosego dobrega delujočega nivoja, zahteva po moji oceni štirikrat več časa pri vzhodno azijskih kakor pri vzhodnjakih; toda odnos je zelo višji do tistih, ki zahtevajo angleškega, katerega največ vzhodnih Azijcev ne bo nikoli doseglo obvladati v zadovoljivem nivoju. Če človek potrebuje 200 ur za sposobnost dobro uporabiti Esperanto in 5000 ur za sposobnost dobro uporabiti Angleščino na istem nivoju, je bolj pravično v svetu sporazumevanje z Esperantom. Razen tega, sistem, v katerem si vsi soudeleženci v prizadevaju, je bolj pravično od sistema, v katerem manjšina izmed privilegirancev sploh ne izrabljajo pametne energije, in kljub temu brez zaslužnosti redno uživajo nadvlado v uporabi jezikovnega "orožja"
*Ni popolnoma demokratičen, toda ker dopušča mnogo več svobode, je bolj demokratičen od drugih sistemov. Drugi mednarodno uporabljeni jeziki so diktatorski: oni zahtevajo, da ubesedijo svoje misli po tej strukturi, in ne po tisti drugi. Na primer, v angleščini reči he helps to me je napačno, med tem ko je to v nemščini "li helpas al mi" (er hilft mir) sama pravilna oblika, enako kakor v ruščini (он мне помогает); v francoščini se lahko uporabijo ali angleško ali nemško strukturo in torej se reče il aide moi ali il aide à moi, bi se osmešili. Dejstvo, da v Esperantu lahko rečejo enako li helpas min (angleška struktura), li min helpas (francoska struktura) ali li helpas al mi (nemška in ruska struktura) poseduje občutek svobede v izražanju, ki, po mojem mišljenju, bolj spoštuje načela demokratičnosti. Bolj kot so toge strukture, bolj se izogiba tveganju delati napake, in izpostaviti sebe posmehu ali občutku podjarmljenosti.
*Je bolj pravičen in bolj demokratičen tudi zaradi tega, ker njegova pridobitev vsebuje večjo vlogo v inteligenci, kot samodejno oblikovanje, od spomina, in s tem zmanjšuje razliko med ljudstvi glede na možnosti, da ga dobro obvladajo. Evropski jeziki vsebujejo množico samovoljnih oblik, katerih ne morejo posploševati, samo več manj trudoma, ponavljajoče, da si zapomnijo (in po nekaj letih pozabijo). Kitajsko se je veliko lažje naučiti, da 我是 wo shi, 你是 ni shi, 他是 ta shi je v Esperantu mi estas, vi estas, li estas, kot razumeti I am, you are, he is. Enako zahteva manj razumevanja narediti izvajanje mi > mia, ŝi > ŝia, popolnoma vzporedno s kitajskim 我 wo >我的 wode, 她 ta > 她的 tade kot razumeti brezodnosne oblike, kakor I - my - mine; she - her - hers. Lažje je oblikovati eksterlandano (ĉine 外国人 waiguoren) iz ekster (ĉine 外wai), land (国 guo) in ano (人ren)kakor pa si morati zapomniti brezodnosne foreigner. Enako z serijo kakor horse / mare/ colt/ stallion možnosti ne najti ponovno besede v spominu, ko se jo potrebuje, so večji, kakor v seriji ĉevalo, ĉevalino, ĉevalido, virĉevalo (kitajsko spoštljivo 马 ma, 母马 muma, 小马 xiaoma, 公马 gungma; primerjaj tudi, po eni strani ox /cow / calf / bull, in po drugi strani bovo > bovino > bovido > virbovo, kitajsko: 牛 niu > 母牛 muniu > 小牛 xiaoniu > 公牛 gongniu).
Zaradi te manjše bremenitve spomina, ki se nanaša na stoletja jezikovnih delov, Esperanto pridobiva veliko hitreje od drugih jezikov, in lažje in se lažje potegne v življenje in v pamet. Razen tega, je občutek jezikovne udobnosti večji v esperantsko govorečih mednarodnih sredinah, kot v sredinah uporabljajoč drugi sistem. Ljudje se počutijo bolj spoštovane. Občutek je, da je jezik narejen za človeka, da omogoči medčloveško sporazumevanje in da je človek tisti, kateri, kakor podložen in mora sebe prilagoditi jeziku, to je k samovoljni muhavosti pradedov dotičnega ljudstva.
Zaradi vsega tega se Esperanto približuje nedosegljivim idealom nevtralnosti, pravičnosti, demokratičnosti in pripravnosti. Ko se borijo z več možnostmi, ali modrost ne vabi izbrati najboljšo, tudi če ni idealna?
Internacia interrilatado intensiĝas ege rapide. Ekzemple la nombro de enmigrintaj laboristoj kreskis de 75 milionoj al 200 milionoj en 30 jaroj. Inteligenta organizo de la socio postulus, ke ĝi komparu, el la vidpunkto de la efikec/kost-rilato, kaj ankaŭ de justeco ktp, la diversajn metodojn interkulture komuniki – ĉefe la anglan kaj Esperanton – kaj elektu tiun kun la plej favora kost-efikeco. La multegaj homoj, kiuj suferas frustiĝojn kaj maljustecon pro nekapblo lingve komuniki, meritas pli da atento ol oni dediĉas al ili.
3. "Ni več pripravna naprimer njena patrierhalna struktura."
Ĉu vere Esperanto havas patriarkan strukturon? Certe ne pli ol la aliaj lingvoj nun uzataj en internaciaj rilatoj. Se Esperanto ne estus markita per siaj radikoj en vivantaj lingvoj, per siaj naskiĝloko kaj -tempo, oni kritikus, ke ĝi estas abstrakta, senviva produkto de laboratorio. Multon el sia spirito ĝi ŝuldas al la loko kaj tempo, en kiuj ĝi, se tiel diri, enkarniĝis. Sed ĝuste pro tio ĝi havas vivantecon, animon, propran etoson, kiun la aliaj projektoj de internaciaj lingvoj neniam akiris, kaj kiu estas avantaĝo, psikologie, ĉar uzante ĝin, oni havas la senton uzi normalan homan lingvon, ne kodon.
Sed, kiel ajn estu, mi ne komprenas, kial la patriarkaj radikoj de Esperanto, se ili entute ekzistas, igus ĝin malpli taŭga internacia lingvo ol la angla (aŭ la latina, aŭ la japana. . . ). Ĉu tiuj ne havas patriarkan strukturon? Ree mi emfazu, ke ne havas sencon serĉi perfektan lingvon. Kion la mondo bezonas, tio estas lingvo kapabla vere, serioze kuraci la homojn el la soci-devena afazio, al kiu la tutmonda uzo de la angla nun kondamnas la plimulton el la homoj devantaj komuniki kun alilingvanoj.
Esperanto estas la sola lingvo, pri kiu estas objektive pruveble, ke ĝi relative rapide kuracas homojn el tiu pli malpli afazieca maniero komuniki, kiu karakterizas la nuntempajn internaciajn rilatojn bazitajn sur uzo de la angla (aŭ sur sistemoj kiel samtempa interpretado, en kiu al granda parto de la partoprenantoj en diskuto estas trudite paroli alian lingvon ol la propran).
4. "Ali bi ne bilo bolje ustvariti nov bolj pravičen jezik za mednarodno sporazumevanje?"
Mi deiras de punkto tre praktika: kiun elekton homoj havas hodiaŭ? Anstataŭ preni kiel referencbazon idealan lingvon, kiu ne ekzistas, mi komparas Esperanton al la komunikrimedoj, kiuj disponeblas en la praktiko. Ankaŭ mi prenas en konsideron la sorton de la neokcidentaj popoloj. Ĝi estas por mi ege grava, kiel ĉiuj el vi, kiuj siatempe legis mian artikolon "La okcidenta dialekto", aŭ mian libron "La bona lingvo", certe bone sentis. Sed mi konstatas, ke se la neokcidentanoj ne elektas Esperanton, ili aŭ devas entute rezigni je rektaj internaciaj kontaktoj, aŭ provi lerni la anglan. Ĉi-lasta enhavas la malbonajn tro okcidentajn trajtojn de Esperanto en treege, vere treege pli alta grado, fakte tiagrade, ke nur eta elito el tiuj popoloj (almenaŭ en orienta Azio) sukcesas lerni la lingvon por kapabli efektive komuniki. Esperanto donas konsiderinde pli bonajn rezultojn. Mi kolektis multajn atestojn de orient-azianoj, kiuj lernis kaj la anglan kaj Esperanton. Ili estas unuanimaj en la konstato, ke atingi efikan nivelon en Esperanto postulas multe malpli da peno kaj tempo ol en la angla.
El tio mi konkludas, ke, tiel longe, kiel alia pli bona ĝenerala komuniklingvo ne establiĝis kaj vivas, mondo kun Esperanto estas pli justa, pli komforta, pli agrabla ol mondo sen Esperanto por tiuj, kiuj devas intergente komuniki.
Fakte mi pensas ne nur pri la plenkreskuloj -- kvankam mia portempa laboro kun rifuĝintoj konigis al mi la amplekson de la komplikaĵoj, kiujn senlingveco kaŭzas -- kaj pri la homoj, kiuj devas translime komuniki, sed ankaŭ pri tiuj milionoj kaj milionoj da junuloj en la tuta mondo, al kiuj oni trudas encerbigi al si la multegajn nekoheraĵojn de la angla lingvo, kiun ili neniam regos, dum se oni instruus al ili Esperanton, la ŝancoj iam regi ĝin post malpli frustra longa penado estus tre pli grandaj. Tiu giganta investo de mensa energio en entreprenon grandparte fiaskantan estas absurda. Ne tiel socio inteligente uzas sian monon kaj la nervan energion de la popolo.
Tial ŝajnas al mi inde aktivi por konsciigi la homaron pri tio, ke Esperanto estas pli bona solvo, eĉ se ĝi tute ne estas ideala, multego mankas ĝis tio. Kaj eĉ se la aktivado daŭros kelkajn jarcentojn. Indis lukti por kontraŭbatali sklavecon, eĉ kiam ties elimino aperis nerealigebla kaj kiam la progresoj tiucelaj montriĝis senkuraĝige malrapidaj. Kompreneble, aktivado por Esperanto ne eblus, se ĝi reduktiĝus nur al tiu ideala motivo. Ankaŭ la multaj plezuroj, kiujn la lingvo jam nun alportas al tiuj, kiuj lernis ĝin, meritas konsideradon kaj motivas, ekster la ideala vizio kaj kompletige al ĝi.
Nanašajoč se na bolj idealen jezik, ne samo na njegovo življenjskost bo zahtevalo vsaj stoletje vsestranskega in vsesvetovnega prakticiranja po njegovi objavi, toda brez ideološke osnove razumljiv tistemu, kateremu je Zamenhof namenil Esperanto, ima zelo malo možnosti narediti resničen živeč jezik in si pridobiti potrebno družbeno osnovo. Vsaj z Esperantom se je proces dogodil in jezk je sedaj pripravljen.