Prvovrstni jezikovni dogodek med vožnjo z vlakom
na relaciji Luksemburg-Namur

"Pred kratkim sem na vlaku med Luksemburgom in belgijskim mestom Namur doživel zanimiv pripetljaj. Moški, star približno 35 let, atletske postave, vstopi, se vsede v naš kupé in predse na klop položi neznansko veliko torbo. Sprevodnik, zelo mlad, ga po francosko opomni, da on sam zaseda tri sedišča in da bi moral plačati najmanj še za eno sedišče, ali pa odložiti torbo na prostor, ki je temu namenjen, na primer na prtljažnik nad sedeži. Moški po angleško odvrne - ne da bi se z eno samo besedico opravičil, da govori ta jezik - da je nevarno, da je njegova torba zelo težka, saj bi lahko kakega potnika ubila, če bi padla nanj. Sprevodnik mu vljudno pove, da razume francosko, nemško, nizozemsko in malo luksemburško, da pa ne razume angleško. Moški ga zaprepaščen pogleda, kot da še nikoli v življenju ni videl tako nenavadnega sesalca. Sprevodnik odide iz kupéja in se vrne s starejšim kolegom. Ta potniku po francosko razloži, da je po pravilniku v takem primeru treba plačati še eno vozovnico. Anglosas zviša ton in v angleščini nahruli oba sprevodnika, pogleda po nas sopotnikih, češ, saj razumete, in skuša doseči, da bi mu sopotniki dali podporo. Starejši sprevodnik, ki očitno razume angleško, ostane miren in trden v svoji francoščini. Anglosaški potnik tedaj zavzame napadalno držo, kot kak boksar, ki bo zdaj, zdaj svojega nasprotnika z enim udarcem zmlel v prah! Sprevodniku odgovori in pri tem uporabi tako poniževalne izraze, da mu sprevodnik, še vedno miren, reče po francosko, da moti vse prisotne in da ga bo moral, če ne bo ubogal, na naslednji postaji pospremiti z vlaka in poklicati policijo. Beseda "policija", izgovorjena posebno razločno, je učinkovala. Moški je končno dvignil torbo in jo godrnjaje odložil na prtljažnik.

Ko sta sprevodnika odšla, moški vstane in spusti mogočen govor v angleščini. Kot da ne bi govoril nam, temveč nekim namišljenim ljudem, nam razloži, da so sprevodniki pač butci, da opravljajo to delo, ker se jim ni dalo pridobiti kako boljšo izobrazbo in da so zdaj nesposobni delati kaj drugega kot ščipati vozovnice. Nikogar od nas niti ne vpraša, ali razumemo angleško. Nihče od sopotnikov se ne gane. Očitno ves razsrjen, ker ne najde zaveznika, svoj govor konča (seveda še vedno v angleščini!) z besedami: 'Grozljivo, kakšna dežela divjakov!!!' To rekoč, se, poln gnusa, namršči in zlekne v svoj kot."

Moj znanec je svoje spletno sporočilo nadaljeval takole:

"Dragi kolegi, opravičujem se vam, ker sem vas dolgočasil s tem banalnim incidentom - ampak tako silno sem občutil držo osvajalca v osvojeni deželi, okupatorja pri okupirancu, da sem si moral olajšati dušo s tem, da svoj doživljaj podelim z vami! Pri vsem je bilo najbolj vpadljivo to, da temu osvajalnemu tipu - ki tedaj ni bil pri sebi doma, temveč kot gost v tuji deželi - niti za trenutek ni prišlo na misel, da bi se bil lahko začel s sprevodnikom pogovarjati tako, da bi se opravičil in ga vljudno vprašal, ali govori angleško. Škoda je, da moja pripoved ne more reproducirati tona, s kakršnim je ves čas govoril ta človek. Napihnjenost in niti sledu najmanjšega dvoma, ali z njegovim vedenjem morda ni kaj prav. Iz vsakega izrečenega zloga, iz vsakega njegovega pogleda, se je cedil prezir. Morda bi lahko razumel takšno držo, če bi bil mož pod vplivom alkohola, toda očitno je bil popolnoma trezen. Mencal sem, ali bi interveniral... No, tega nisem storil. Menim, da bi s tem le speljal vodo na n j e g o v mlin. Ne vem, ali sem bil tedaj posebej ranljiv (bil sem zelo utrujen), ampak ta dogodek je name učinkoval tako, kot da me je nekdo s pestjo močno sunil v želodec. In povem vam, še do danes si od udarca nisem čisto opomogel."

Iz francoščine prevedel/elfrancigis
Tomaž Longyka